ZGODOVINA PGD

 od leta 1898 do leta 1939 

Prostovoljno gasilsko društvo Radmirje, oziroma takrat še »Prostovoljna požarna bramba Ksaverijanska«, je bilo ustanovljeno leta 1898. Pobudnik in tudi prvi predsednik je bil Jože TERČAK, šolski upravitelj pri Ksaveriju.

Ustanovni odbor " požarne brambe Ksaverijanske-1898"

                                        Ustanovni odbor so sestavljali:  Jože TERČAK 

                                                                                        Franc ČASL

                                                                                        Ignac STERMECKI   

                                                                                        Anton ŠTIGLIC

                                                                                        Ivan ŠTIGLIC

                                                                                        Martin CIREJ

                                                                                       Martin NERAT

                                                                                       Anton COKLIN

                                                                                       Jože ZALESNIK

Ustanovni odbor se je takoj lotil zbiranja prostovoljnih prispevkov za gradnjo gasilskega doma.

Leta 1899 je bil gasilski dom zgrajen. Viri navajajo, da je dom stal 1043 goldinarjev in 27 krajcarjev. Tega leta so gasilci nabavili še ročno brizgalno, ki je stala 1654 goldinarjev. V gasilske vrste se je vključilo še več novih članov, med njimi tudi Franc TERBOVŠEK, starejši. Domači gasilci so organizirali tudi župno srečanje čet požarne brambe na Stražah v Radmirju.

Župno srečanje čet požarne brambe pri Sv. Frančišku na Stražah. spredaj sedijo Gornjegrajci, v sredini so domačini in zadaj Ljubenci.

V času do druge svetovne vojne naj bi radmirski gasilci sodelovali pri gašenju približno 50 požarov. Zelo hud požar, ki se ga najstarejši krajani še spominjajo, je bil leta 1906. V tem požaru, ki naj bi ga po nesreči zanetil štiriletnik, so zgorele  hiše v spodnjem delu Radmirja. Verjetno je tudi ta požar narekoval potrebo po vozu za prevoz gasilcev. Tega je društvo kupilo leta 1907.

voz za prevoz gasilcev iz leta 1907

26.7. 1909 je Narodni dnevnik med Društvenimi vestmi objavil zanimiv članek o " planinskem sejmu" pri Ksaveriju

Narodni dnevnik , št. 167, 26.7.1909, stran 4

6.8.1909 pa isti dnevnik sporoča, da je "veselica prav imenitno uspela v vsakem oziru". (Narodni dnevnik, št. 177, 6.8.1909, stran 2)

"Kuma" prve društvene zastave Prostovoljne požarne brambe ksaverijanske je bila Elizabeta MATKO, prva učiteljica pri Ksaveriju. Med vojno je okupator zastavo uničil, ostal je samo drog.

blagoslovitev prve društvene zastave 1.8.1909

Kako je bilo z dejavnostjo gasilcev med 1. svetovno vojno ni podatkov. Leta 1919 je bila ustanovljena Jugoslovanska gasilska zveza s sedežem v Ljubljani. Po okrajih so bile organizirane gasilske župe, požarne brambe so se preimenovale v gasilske čete. Gasilska četa Radmirje je sodila v gornjegrajsko gasilsko župo.

V naslednjih letih so gasilci praznovali 25, 30, 35 in 40-letnico svojega obstoja.

vabilo s programom praznovanja 40-letnice domačega gasilskega društva

Leta 1934 so gasilci s prispevki "faranov" kupili prvo motorno brizgalno, ki je stala 32550 goldinarjev. Z njo so še istega leta pomagali gasiti hud požar v Okonini. Gorela je cerkev, župnišče in trije hlevi. Od župnišča in cerkve so ostali le zidani deli, hlevi pa so pogoreli do tal.

1936. leta je Gasilska četa Radmirje kupila še voz za prevoz motorne brizgalne in orodja.

 prva motorna brizgalna 

voz za prevoz motorne brizgalne

Motorna brizgalna iz leta 1934 in voz za njen prevoz sta shranjena v prostorih PGD Radmirje.

PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO RADMIRJE

 od leta 1939 do leta 1945

Leta 1939 je bilo prelomno leto za gasilsko dejavnost Radmirja in Okonine. Do tega leta so nekateri krajani Okonine aktivno sodelovali v gasilskem društvu Radmirje. Na ustanovnem sestanku 27.7.1939, pa so krajani Okonine, na pobudo domačina Franca DOBROVNIKA, ustanovili lastno gasilsko četo.

6.8.1939 je bil prvi sestanek odbora Gasilske čete Radmirje brez članov iz Okonine. Na njem so predlagali člane upravnega in nadzornega odbora Gasilske čete Radmirje, ki so jih potem potrdili in izvolili na sestanku redne letne skupščine 21.1.1940.

Člani upravnega odbora so bili:

Ferdinand PLESEC,predsednik

Ivan KLEMENČIČ, poveljnik

Ivan ZAJC, podpoveljnik

Oskar MAJCENOVIČ, tajnik

Matija JAMNIK, blagajnik

Jože ŠTIGLIC, orodjar

Anton ŠTIGLIC, odbornik

Stanko KOLENC, odbornik

Maks POLIČNIK, oddelni vodja

gasilci pred II. svetovno vojno

V nadzorni odbor so bili izvoljeni:

Josip ŠTULER, predsednik

Josip POLIČNIK

Franc ŠTIGLIC

Ivan PEVC

Anton VRATANAR

predsednika gasilskih čet Radmirje in Okonina, Ferdinand PLESEC in Franc DOBROVNIK

Kljub osamosvojitvi Okonincev pa so člani obeh društev medsebojno še sodelovali. V zapisniku gasilske seje za leto 1940 zasledimo, da je g.č. Radmirje posodila okoninski odvečno gasilsko opremo za nedoločen čas. Tega leta se člani obeh čet dostojno poslovijo od Jožeta TERČAKA, začetnika gasilstva v Radmirju.

Zaradi bližajoče vojne nevarnosti zasledimo v zapisnikih za leto 1940 prošnjo gasilcev, da bi jih v primeru vojne, oprostili vojaške službe.

Zadnji zabeležen predvojni sestanek društva je bil 18.3.1941.

Med drugo svetovno vojno so okupatorji razpustili vodstva gasilskih organizacij, gasilstvo pa so uredili po svojih predpisih.

Člani gasilske čete Radmirje so se pridružili NOB ali pa kako drugače pomagali partizanom.

Med vojno so izgubili življenje naslednji gasilci:

Josip ŠTULER, star 37 let

Ivan BENDA, star 31 let

Ivan ŠTIGLIC, star 30 let

Ignac STERMECKI, star 32 let

Alojz RIHTER, star 33 let

V spomin žrtvam 2. svetovne vojne je na pročelje gasilskega dom vzidana spominska plošča.

PROSTOVOLJNO GASILSKO DRUŠTVO RADMIRJE

 od leta 1945 do leta 1998

Po vojni je dejavnost gasilcev hitro zaživela. Gasilcem je uspelo obvarovati gasilsko orodje in ves inventar.

Na prvi povojni izredni skupščini društva so gasilci obnovili svoje vrste, izvolili prvi povojni upravni odbor, v naslednji sestavi:

Ferdinand PLESEC, predsednik

Ivan ZAJC, poveljnik

Anton ROBNIK, poveljnik-namestnik

Josip Poličnik, tajnik

Marija JAMNIK, blagajnik

Josip ŠTIGLIC, orodjar

Ivan PLESEC in Anton BANKO, odbornika

Nadzorni svet pa so sestavljali:

Maks POLIČNIK

Anton VRATANAR

Franc PRISLAN

Alojz JAMNIK

Stanko KOLENC

V prvem povojnem letu so se radmirski gasilci ukvarjali predvsem s finančnimi problemi. Blagajna je bila prazna, prihodkov nobenih, popravil veliko. Organizirali so gasilsko veselico, izvedli nabiralno akcijo in uvedli gasilsko članarino.

Tako, kot pred vojno, so se tudi po njej večkrat pomerili s sosednjimi gasilskimi društvi v hitrosti gašenja gorečega objekta. Izvajali so mokre in suhe gasilske vaje. Po pripovedovanju 83-letnega, pred leti žal že umrlega člana in poveljnika domačega gasilskega društva, Jožeta FIRŠTA, so se pred vojno  pa tudi še kakšno leto po njej vršile tekme med gasilskimi društvi predvsem na dan Sv. Florijana. Dopoldne je bila maša v kraju, kjer se je tekma odvijala, popoldne pa tekmovanje. V  Radmirju je to tekmovanje velikokrat potekalo tako, da je bilo treba "potegniti" vodo od "Bliznika" do cerkve Sv. Frančiška ali do namišljenega gorečega objekta. Društvo, ki je v najkrajšem času sestavilo vse priključke, tako, da je voda začela brizgati iz cevi, je zmagalo.

Danes potekajo tekmovanja po predpisih Evropskega združenja gasilcev (CTIF) in gasilske zveze Slovenije.

Po ustnem izročilu zdaj že pokojnega, dolgoletnega člana društva Franca PRISLANA, naj bi društvo že prvo povojno leto imelo gasilski avtomobil, katerega pa jim je pozneje odvzel Prometni odsek okrožja Celja in ga dal na Lesno zadrugo v Gornji grad. Seveda si je odbor društva prizadeval dobiti drug avtomobil, vendar pri tem ni uspel.

Gasilci so se tudi zavedali, da se brez izobraženega in mladega kadra ne bodo mogli odzivati potrebam časa, ki je prihajal in se čedalje bolj vračal v mirnodobne tirnice. Tako so posamezne člane poslali na izobraževanje, v upravni odbor društva pa so izvolili mladinskega in kulturno-prosvetnega referenta. Prvi naj bi skrbel za vključevanje mladih v gasilske vrste, drugi pa naj bi poskušal animirati kulturno življenje kraja.

Leta 1952 se je nekaj članov društva udeležilo prvega gasilskega festivala v Ljubljani, na katerem je sodelovalo okrog 18000 gasilcev iz vse Slovenije.

Iz zapisnika občnega zbora za leto 1953 je razvidno, da se je društvo naročilo na mesečnik Gasilski vestnik, leta 1954 pa še na Bilten.

Po vojni je društvo doseglo prvi največji vzpon leta 1953. Tega leta so gasilci s pomočjo krajanov, šolske mladine in krajevnih obrtnikov v treh mesecih samoiniciativno zgradili nov gasilski dom. Vodja takratne gradnje je bil Franc DOBROVNIK. V novem gasilskem domu naj bi bila urejena večnamenska dvorana, namenjena izobraževanju gasilcev in krajanov, kulturnim in športnim prireditvam; orodjarna, garaža, sanitarije in kuhinja.

Društvo je v dom vložilo 1.200.000 dinarjev in 5935 udarniških ur. Sodelovala pa je tudi šolska mladina, ki je opravila 250 udarniških ur, mizarji 100 ur, traktor Kmetijske zadruge 113 ur ter kmetje s konji 531 ur. Ti so prispevali tudi 111 kubičnih metrov lesa. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, pomoči od zunaj ni bilo, doma gasilci niso nikoli dogradili. Leta 1962 so ga prodali Kmetijski zadrugi Mozirje. Dom je danes v lasti Ljubljanske mlekarne, ki ima v njem zbiralnico mleka.

Vzporedno z napori okoli dograditve gasilskega doma na Mrzlem polju, pa so gasilci v petdesetih in šestdesetih letih izvajali številne akcije in nabavljali protipožarno in zaščitno opremo.

slovesnost ob razvitju prapora 14.6.1958

Leta 1958 so praznovali 60-letnico društva z razvitjem novega prapora. Leta 1965 so začeli v središču Radmirja graditi požarno-varstveni bazen in naslednje leto praznovali njegovo otvoritev. Danes je opuščen. Prebivalci Florjana in Slemskega vrha so dobili ročne črpalke. Na pobudo članov vodovodnega odbora so gasilci leta 1963 namestili hidrante na za to primernih mestih.

V drugi polovici šestdesetih let je radmirsko gasilstvo doživljalo nov vzpon. Leta 1965 so začeli obnavljati star gasilski dom na Vrhovem klancu (sedanji gasilski dom).

Še istega leta prodajo gasilski voz za prevoz ljudi, Juriju PRICI, ker mu je dolgovalo denar.

Po dobrem letu dni so bila dela pri gasilskem domu končana in leta 1966 je bil dom , svečano predan svojemu namenu.

Leta 1968 so gasilci kupili novo črpalko znamke Rosenbauer, leto kasneje pa še opremo zanjo.

črpalka ROSENBAUER iz leta 1968

20.7.1969 je bilo v Radmirju veliko gasilsko slavje, ki so se ga udeležila vsa sosednja društva. Gasilsko društvo Radmirje je proslavljalo 70-letnico. To slovesnost so združili še s praznovanjem 100-letnice gasilstva na Slovenskem. Gasilci so na tej prireditvi predali svojemu namenu nov avto IMV. Tega leta so na dom montirali tudi gasilsko sireno. Do tega časa so požarno nevarnost naznanjali z zvonenjem na "trubo".

Leta 1971 so gasilci na gasilskem domu svečano odkrili spominsko ploščo padlim borcem. Tega leta se društvo prvič udeleži tekmovanja Občinske gasilske zveze Mozirje.

Leta 1974 so radmirski gasilci praznovali 75-letnico svojega obstoja in ob tej priložnosti izročili namenu gasilski šotor za veselične prireditve.

Leta 1975 so gasilci dobili gasilske legitimacije.

Leta 1976 dobi društvo status gasilskega društva in odločbo o njegovi registraciji.

Zaradi vse večjega napredka in razvoja tehnike in gospodarstva je v teh letih v društvu nastala potreba po bolje opremljenem tehničnem vozilu. Leta 1976 je društvo predalo svojemu namenu nov orodni avto, TAM 5500, s katerim so lahko uspešno zavarovali ne samo goreči objekt, ampak tudi njegovo okolico. To je bilo takrat prvo takšno vozilo na območju Občinske gasilske zveze Mozirje. Za to vozilo je društvo zbralo 42.800.000 dinarjev. Od tega so kmetje prispevali 400 kubičnih metrov lesa, Občinska gasilska zveza je prispevala 2.000.000 dinarjev, znaten delež pa so prispevale tudi delovne organizacije. S tem vozilom je društvo lahko bolj uspešno sodelovalo na intervencijah ob požarih. V sušnih obdobjih je to vozilo opravljalo prevoze pitne vode v Zgornji Savinjski dolini ter na območju Zasavja in Ptuja. Svojemu namenu je vozilo služilo vse do nakupa novega.

Avtocisterna TAM iz leta 1976

Na predlog Skupščine občine Mozirje in po sklepu ISSRS je Gasilsko društvo Radmirje leta 1982 prevzelo od OŠ Ljubno objekt nekdanjega prosvetnega doma oziroma kasneje podružnične OŠ Radmirje. S pomočjo krajanov so se gasilci lotili temeljite prenove doma. Leta 1987 so sezidali še prizidek-sanitarije, leta 1990 pa še kuhinjo in teraso. V ta objekt je bilo vloženega ogromno udarniškega dela članov društva in krajanov, ter precej finančnih sredstev. Istočasno s predelavo in obnovo objekta, je tekla tudi akcija zbiranja sredstev za opremo dvorane pod geslom" vsaka družina en sedež za dvorano". Tako so se zbrala sredstva za nakup 150 sedežev in 20 miz. Dvorana je v letu 1998 obnovljena. Opravljeno je beljenje, nameščene so nove zavese na odru in na oknih. Za to obnovo je sredstva prispevala občina Ljubno.

otvoritev prosvetnega doma 12.9.1937

obnovljena večnamenska dvorana 1998

Leta 1983 je društvo kupilo pionirski prapor. Leta 1985 je bil nabavljen top na TAM 5500. Leta 1986 društvo začne obnavljati gasilski dom. Dokončali so garažo in popravili dimnik ter stopnice. Leta 1990 pa so napeljali še centralno kurjavo.

Društvo je leta 1992 nabavilo nov kombi znamke CITROEN C25/D s prikolico, za katero je takrat odštelo 4.500.000 SIT.

kombi CITROEN C 25 D

vozni park PGD Radmirje ob njegovi 100-letnici (1998)